Več kot osem desetletij pozneje številne usode ljudi, ki so umrli v nacističnem ujetništvu na slovenskih tleh, še vedno niso pojasnjene. Mnogi so umrli daleč od doma, njihovi svojci pa pogosto niso izvedeli, kje se je končala njihova življenjska pot. K razjasnjevanju doslej nepojasnjenih usod vojnih ujetnikov v nacističnih ujetniških taboriščih na mednarodnem in državnem nivoju pomembno prispeva raziskovalec in zgodovinar Univerze Alma Mater Europaea ter vodja raziskav v Mednarodnem raziskovalnem centru druge svetovne vojne Maribor doc. dr. Daniel Siter.
Dr. Siter je na povabilo organizatorjev v Brestu v Belorusiji predstavil prebojne rezultate mednarodnih raziskav in z avtorsko otvoritvijo nove dokumentarne razstave po več kot 80 letih petim beloruskim družinam prvič omogočil vpogled v usodo njihovih najbližjih.
Raziskava in razstava sta nastali v sodelovanju med Mednarodnim raziskovalnim centrom, Univerzo Alma Mater ter Muzejem in Spominskim kompleksom »Brestska trdnjava – junakinja«. Temelji na večletnem arhivskem in terenskem raziskovanju dr. Siterja (Velika Britanija, Švica, Nemčija, Francija, Avstrija, Srbija, Slovenija in Rusija) in predstavlja pomemben prispevek k mednarodnem zgodovinopisju ter ohranjanju zgodovinskega spomina. Prav mednarodno sodelovanje omogoča, da se podatki, desetletja razpršeni po različnih arhivih, postopoma povezujejo v zgodbe posameznikov.
Pet imen, pet usod, več kot 80 let molka. Umrli so daleč od doma.
Razstava »Pet tisoč korakov do nesmrtnosti«, slavnostno otvorjena v prostorih muzeja trdnjave Brest, je v Belorusiji prvič doslej na 14 panojih prikazala in v širšem zgodovinskem kontekstu predstavila dokazno gradivo (arhivske in druge primarne dokumente) o vsaj petih identificiranih beloruskih vojakih Rdeče armade. Ti so bili med drugo svetovno vojno v boju proti nemški vojski in nacizmu zajeti na vzhodni fronti, zaprti in pahnjeni v nemško ujetništvo v nacistično taborišče za vojne ujetnike v Maribor (Stalag XVIII D) in pokopani na okupiranem slovenskem ozemlju. Za vsako od teh identitet se skriva človek, ki je imel družino, dom in življenje pred vojno. Njihova ponovna identifikacija pomeni pomemben korak pri razjasnjevanju zgodovine taborišča in vračanju dostojanstva žrtvam.
Dr. Siter poudarja, da raziskovanje takšnih poglavij zgodovine ne sme biti odvisno od političnih situacij, državnih meja ali geografskega prostora. »Akademske dejavnosti morajo odpirati in spodbujati miroljubni mednarodni dialog ter graditi in povezovati različne mostove.« »Preteklosti ne moremo spreminjati, prilagajati ali brisati. Naša dolžnost je, da jo raziskujemo in predstavljamo na podlagi preverljivih zgodovinskih virov in njihove kritične presoje.
Zgodba iz Maribora, kateri so v Brestu prisluhnili s solzami v očeh
Direktor spominskega kompleksa Aleksandr Korkotadze je ob odprtju izpostavil pomen dela slovenskih zgodovinarjev. »Njihovo pripoved sem poslušal s solzami v očeh. Posebej pomembno je, da to slišimo od naših evropskih kolegov,« je poudaril in se zahvalil za prizadevanja pri ohranjanju zgodovinskega spomina. Razstava, ki bo na ogled do 15. decembra 2026, nadaljuje akademsko sodelovanje med Mariborom in Brestom. Septembra je bila v MRC Maribor predstavljena razstava Usoda jih ni zlomila, posvečena zgodovini Brestske trdnjave in usodam njenih braniteljev.
Družinam in sorodnikom umrlih ujetnikov so bile v Belorusiji prvič pojasnjene in rekonstruirane osebne življenjske zgodbe, poti, usode ter okoliščine ujetništva, smrti in pokopa njihovih prednikov v Mariboru in drugod na Slovenskem. Prvič v Belorusiji so bila pred svojci in številnimi mediji preko humanitarne in spominske pobude na podlagi dokaznega gradiva razkrita več desetletij nepojasnjena vprašanja. Ti dokumenti razkrivajo žalostne pomnike in okoliščine ujetništva, smrti in pokopa petih Belorusov. »Družinam, ki do tega trenutka niso vedele, kaj se je zgodilo z njihovim svojci in jim je bilo znano zgolj to, da jih preprosto ni več, smo po več kot 80 letih odgovorili na vprašanja temeljne človeške in dostojanstvene narave: kje, kdo, kdaj in zakaj?«
Druga svetovna vojna se je končala. Iskanje resnice se ni. Zakaj je to pomembno danes?
Tovrstne raziskave niso pomembne zgolj zaradi odkrivanja novih zgodovinskih dejstev. Razkrivajo, kako je lahko ideologija, ki ljudi razvršča glede na narodnost in poreklo, celo znotraj istega taborišča odločala o njihovih življenjskih možnostih. Obenem opozarjajo na odgovornost sodobne družbe, da ohranja spomin na žrtve, prepoznava nevarnosti razčlovečenja in varuje temeljne človekove pravice.
»Za vsakim odkritim dokumentom, imenom in številkami, vrnjenimi iz zgodovinske pozabe, stoji človeška usoda, družinski spomin in odgovornost raziskovalcev, da zgodovinska dejstva ostanejo ohranjena,« argumentira dr. Siter. Sklenjena je bila zaveza k nadaljevanju raziskav ter razkrivanju imen in osebnih zgodb umrlih in povračanjem njihovih izgubljenih identitet. Tudi po več kot 80 letih znanost vidno in odločilno pomaga, da imena ne ostanejo pozabljena.
Odslej so svojcem na različnih nivojih podane tudi osnovne formalne možnosti pri postopkih uveljavljanja različnih pravnih statusov žrtev vojnega nasilja iz časa druge svetovne vojne ter s tem povezane socialne in pokojninske bonitete. »Arhivski dokumenti in arhivske raziskave imajo med drugim tudi vlogo dokaznega gradiva pri marsikaterih družbenih procesih ugotavljanja, dokazovanja, razkrivanja in izpodbijanja«, še dodaja dr. Siter.
Mednarodna predstavitev v Brestu je pomembno priznanje raziskovalnemu delu dr. Daniela Siterja, MRC Maribor in Univerze Alma Mater Europaea, ki prispevajo k razumevanju skupne evropske preteklosti.
