STALAG XVIII D
V Mariboru (Melju) v prostorih nekdanjega skladiščnega objekta Kraljevine Jugoslavije, kjer je bil med nacistično okupacijo Maribora “Russenlager”, danes deluje Mednarodni raziskovalni center druge svetovne vojne (MRC Maribor) in Muzej Stalaga XVIII D.
Mednarodni raziskovalni center redno pripravlja tudi izvirne zgodovinske razstave in izvaja strokovna pedagoška vodenja po razstavnih vsebinah.
Mestna občina Maribor je leta 2017 z odkupom postala lastnik stavbe v Melju (danes pod spomeniškim varstvom) z namenom ureditve muzeja v spomin na sovjetske vojne ujetnike.Decembra 2017 je bil v prostorih starega zapuščenega skladišča kot ustanovljen neprofitni samostojni zasebni zavod MRC Maribor z osnovnim namenom in poslanstvom vzpostavitve znanstvenoraziskovalne, akademske, publicistične, izobraževalne, vzgojno-pedagoške in spominske aktivnosti v ujetniškem objektu sovjetskih vojnih ujetnikov. Osnovni namen MRC Maribor je ohranjanje zgodovinskega spomina, resnice in naukov v navezavi na implementirana nacifašistična grozodejstva in trpljenja povzročena zaradi nacifašistične ideologije.
Septembra 2011 je predsednik Republike Slovenije Dr. Danilo Türk obiskal taboriščno zgradbo Stalaga XVIII D za ujetništvo sovjetskih vojnih ujetnikov in pred objektom slavnostno odkril spominsko obeležje. Z odkritjem plošče so bili simbolično položeni prvi temelji ustanove MRC Maribor.
30. septembra 2021 ob 80. obletnici prihoda vagona s prvimi sovjetskimi ujetniki na okupirano slovensko področje je MRC Maribor v objektu slavnostno otvoril projekt “Vlak spomina”. Častni pokrovitelj projekta je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. MRC Maribor vodita direktor Janez Ujčič in generalna sekretarka Iza Verdel. Vodilni raziskovalec ter glavni nosilec znanstvenoraziskovalne, izobraževalne in publicistične dejavnosti je slovenski zgodovinar Daniel Siter z mednarodne univerze Alma Mater Europaea – Fakultete za humanistični študij, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Stalag_XVIII-D
Taborišče za vojne ujetnike Stalag XVIII D je nemški okupator v Mariboru (Slovenija) ustanovil takoj po kapitulaciji jugoslovanske vojske leta 1941. Obsegalo je širše območje nekdanje Meljske vojašnice in carinskega skladišča. Junija 1941 so Nemci najprej uredili ujetniško taborišče Stalag XVIII D za vojake nekdanje Kraljevine Jugoslavije, Grčije, Francije, Velike Britanije, Avstralije in Nove Zelandije. Kmalu zatem so v preostalem delu carinskih skladišč uredili še drugi, tako imenovani ruski del ujetniškega taborišča Stalag XVIII D, kamor so ločeno od vseh drugih vojnih ujetnikov pripeljali zajete sovjetske vojake. Zaradi nemogočih razmer v tem t. i. ruskem taborišču je bila stopnja umrljivosti grozljiva, tako da je v njem umra večina sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so bili sem pripeljani od jeseni 1941 do pomladi 1942. Celotno število je okrog 5000 žrtev, med njimi so nekateri seveda od izčrpanosti umrli že med samim transportom v Stalag XVIII D. Sovjetski vojni ujetniki so bili tukaj deležni najhujšega nasilja, ki se po grozovitosti ni razlikovalo od razmer v nacističnih koncentracijskih taboriščih Dachau, Auschwitz, Mauthausen in drugih. Ujetniki so bili sestradani in premrzli, nemški stražarji, razen redkih izjem, so jih pretepali in se nad njimi izživljali.
Dokumentarni film
Petinsedemdeset let po koncu druge svetovne vojne je skoraj nemogoče natančno ugotoviti, kaj se je takrat dogajalo v tem ujetniškem taborišču, saj je bil spomin na te dogodke potisnjen v pozabo ali celo izbrisan.
Zgradba, v kateri so bili zaprti sovjetski vojni ujetniki, stoji še danes in ponuja enkratno možnost oblikovanja muzeja (z dodatnimi vsebinami), katerega zgodba presega okvir mesta Maribor in tudi naše države.
Nekaj dokumentov, podatkov in gradiva je ohranjenih iz pokopališkega arhiva pokopnih knjig pobreškega pokopališča med letoma 1941 in 1945, dokumentov iz avstrijskega Deželnega arhiva v Gradcu, nemškega zveznega arhiva (Bundesarchiv) v Freiburgu, ruskega arhiva v Moskvi, britanskega The Nacional Archives, avstralskega Australian War Memorial, novozelandskih dokumentov iz Official History of New Zeland in the Second World War, nekaj od že zbranega materiala pa hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor.
Muzej in MRC Maribor služi kot opomin na vse trpljenje v času druge svetovne vojne. Maribor je v tej vojni doživel številne pretrese, trpljenje in grozo. Spomin na to ne sme nikoli zbledeti, kaj šele izginiti. Sploh pa ne sedaj, ko smo v Evropi priča ponovnemu dvigovanju skrajnih nacionalističnih gibanj in teženj. V muzeju, v zavetju prostora, ki je bil priča številnim zgodbam o trpljenju in smrti, se obiskovalci srečajo z zgodovino, ki je od njih časovno oddaljena, a jo je prav spoznati. Muzej je s svojimi trenutnimi razstavami, ki zaobjemajo obdobje druge svetovne vojne, izhodišče za soočanje s preteklostjo.