STALAG XVIII D
Muzej nacističnega taborišča sovjetskih vojnih ujetnikov – STALAG XVIII D in Mednarodni raziskovalni center druge svetovne vojne Maribor – MRC Maribor (Slovenija) sta nastala in se razvijata z namenom, da se krepijo partnerski in prijateljski odnosi med Slovenijo in Rusko federacijo, v želji po ohranjanju zgodovinske resnice o boju narodov proti nacističnim in fašističnim agresorjem ter o zločinih nacizma in fašizma.
Taborišče za vojne ujetnike Stalag XVIII D je nemški okupator v Mariboru (Slovenija) ustanovil takoj po kapitulaciji jugoslovanske vojske leta 1941. Obsegalo je širše območje nekdanje Meljske vojašnice in carinskega skladišča. Junija 1941 so Nemci najprej uredili ujetniško taborišče Stalag XVIII D za vojake nekdanje Kraljevine Jugoslavije, Grčije, Francije, Velike Britanije, Avstralije in Nove Zelandije. Kmalu zatem so v preostalem delu carinskih skladišč uredili še drugi, tako imenovani ruski del ujetniškega taborišča Stalag XVIII D, kamor so ločeno od vseh drugih vojnih ujetnikov pripeljali zajete sovjetske vojake. Zaradi nemogočih razmer v tem t. i. ruskem taborišču je bila stopnja umrljivosti grozljiva, tako da je v njem umra večina sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so bili sem pripeljani od jeseni 1941 do pomladi 1942. Celotno število je okrog 5000 žrtev, med njimi so nekateri seveda od izčrpanosti umrli že med samim transportom v Stalag XVIII D. Sovjetski vojni ujetniki so bili tukaj deležni najhujšega nasilja, ki se po grozovitosti ni razlikovalo od razmer v nacističnih koncentracijskih taboriščih Dachau, Auschwitz, Mauthausen in drugih. Ujetniki so bili sestradani in premrzli, nemški stražarji, razen redkih izjem, so jih pretepali in se nad njimi izživljali.
Dokumentarni film
Petinsedemdeset let po koncu druge svetovne vojne je skoraj nemogoče natančno ugotoviti, kaj se je takrat dogajalo v tem ujetniškem taborišču, saj je bil spomin na te dogodke potisnjen v pozabo ali celo izbrisan.
Zgradba, v kateri so bili zaprti sovjetski vojni ujetniki, stoji še danes in ponuja enkratno možnost oblikovanja muzeja (z dodatnimi vsebinami), katerega zgodba presega okvir mesta Maribor in tudi naše države.
Nekaj dokumentov, podatkov in gradiva je ohranjenih iz pokopališkega arhiva pokopnih knjig pobreškega pokopališča med letoma 1941 in 1945, dokumentov iz avstrijskega Deželnega arhiva v Gradcu, nemškega zveznega arhiva (Bundesarchiv) v Freiburgu, ruskega arhiva v Moskvi, britanskega The Nacional Archives, avstralskega Australian War Memorial, novozelandskih dokumentov iz Official History of New Zeland in the Second World War, nekaj od že zbranega materiala pa hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor.
Muzej in MRC Maribor služi kot opomin na vse trpljenje v času druge svetovne vojne. Maribor je v tej vojni doživel številne pretrese, trpljenje in grozo. Spomin na to ne sme nikoli zbledeti, kaj šele izginiti. Sploh pa ne sedaj, ko smo v Evropi priča ponovnemu dvigovanju skrajnih nacionalističnih gibanj in teženj. V muzeju, v zavetju prostora, ki je bil priča številnim zgodbam o trpljenju in smrti, se obiskovalci srečajo z zgodovino, ki je od njih časovno oddaljena, a jo je prav spoznati. Muzej je s svojimi trenutnimi razstavami, ki zaobjemajo obdobje druge svetovne vojne, izhodišče za soočanje s preteklostjo.